Učiti se učinkovito: 10 tehnik, preverjenih s 399 študijami

Referenčni pregled, ki ga je leta 2013 objavil John Dunlosky s štirimi sodelavci, je razvrstil deset tehnik učenja na podlagi 399 zbranih študij. Najvišjo oceno sta prejeli le dve: samotestiranje, pri katerem se odgovor prikliče iz spomina, in razporejanje, ki učne enote razporedi po dnevih. Ponovno branje in označevanje, dve praksi, ki ju učenci v anketah navajajo najpogosteje, uspešnosti ne izboljšata zanesljivo.

Poročilo iz leta 2013: dve tehniki na vrhu

Pregled se imenuje “Improving Students’ Learning With Effective Learning Techniques”. Podpisal ga je John Dunlosky s štirimi soavtorji, izšel pa je januarja 2013 v Psychological Science in the Public Interest. V njem je obravnavanih deset tehnik, od ponovnega branja do samotestiranja. Selekcija temelji na tem, kako splošne so koristi, pri različnih skupinah in pri različnih vsebinah.

Gregory Donoghue in John Hattie sta osnovo tega pregleda prevzela v metaanalizi, ki jo je leta 2021 objavil Frontiers in Education: 399 referenciranih študij, od tega 242 količinsko uporabnih. Zbirka skupno obsega 1 619 učinkov pri 169 179 udeležencih. Splošno povprečje doseže d = 0,56. Razporejeno učenje vodi med desetimi tehnikami (d = 0,85), pred samotestiranjem (d = 0,74).

Razvrstitev avtorjev sledi temu vrstnemu redu. Dve tehniki dobita oceno visoke koristnosti: samotestiranje in razporejeno učenje. Pet tehnik je uvrščenih v nizko koristnost, med njimi ponovno branje in označevanje. V sintezi iz leta 2021 dobita označevanje in povzemanje dva najšibkejša učinka v tabeli.

Samotestiranje: razlika, ki raste z odlogom

Samotestiranje pomeni priklicati odgovor iz spomina: odgovoriti na vprašanje, povedati lekcijo na pamet, ponoviti nalogo brez vzorca. Henry Roediger in Jeffrey Karpicke sta primerjala dva načina učenja na znanstvenih besedilih: ponovno branje odlomka ali zapis vsega, kar si je kdo od njega zapomnil, brez popravljanja (Psychological Science, 2006).

Pet minut po učenju je imelo ponovno branje rahlo prednost: 81 % priklica proti 75 %. Dva dni kasneje se je vrstni red obrnil (68 % proti 54 %), prednost samotestiranja pa je zdržala tudi po enem tednu (56 % proti 42 %).

Poročilo iz leta 2013 samotestiranju pripisuje visoko koristnost, ki temelji na učinkih pri učencih različnih starosti in ravni. Zabeleži tudi eno praktično točko: samotestiranje s popravljanjem napak deluje bolje kot samotestiranje samo, njegova prednost pred ponovnim branjem pa je ocenjena kot “izjemno trdna”.

Razporejanje: isto delo, bolje umeščeno

Razporejeno učenje razdeli enako količino dela na enote, ki jih ločijo dnevi. Strnjeno učenje ga zbere v en blok, kot pri učenju na večer pred izpitom.

Štiri metaanalize, ki sta jih zbrala Donoghue in Hattie, pokrivajo približno 300 študij primerjave med razporejenim in strnjenim učenjem, s povprečnim učinkom 0,60. Pri matematiki je poskus, ki sta ga izvedla Doug Rohrer in Kelli Taylor (Applied Cognitive Psychology, 2006), deset nalog razdelil na dve enoti z enim tednom vmes, medtem ko je druga skupina istih deset nalog rešila v eni enoti. Po enem tednu sta bili skupini podobni; po štirih tednih je razporejena skupina dosegla 64 % uspešnosti proti 32 %, brez dodatnih nalog.

Kombinacija obeh zmagovitih tehnik ima ime: zaporedno ponovno učenje. Gre za to, da vsebino prikličemo, dokler ne uspe, in se nato k njej vračamo v enotah z razmiki. V poskusih, ki jih je izvedla Katherine Rawson s sodelavci (Journal of Experimental Psychology: Applied, 2018), se je pri enakem številu priklicov 68 % elementov, razporejenih na tri enote z razmiki, po enem tednu obdržalo, proti 26 %, ko so bili trije priklici zbrani v eni enoti.

Ponovno branje in označevanje: dva najljubša pri publiki

V anketah, ki jih navaja poročilo iz leta 2013, sta ponovno branje in označevanje na vrhu metod, za katere učenci pravijo, da jih uporabljajo. Obe sodita med pet tehnik z nizko koristnostjo.

Ponovno branje naredi besedilo domače, ta domačnost pa hrani zaupanje. V poskusih, ki sta jih izvedla Roediger in Karpicke, so študenti, ki so brali ponovno, pričakovali boljši uspeh od tistih, ki so se testirali; teden kasneje je bil dejanski rezultat obrnjen. Sinteza iz leta 2021 opozarja še na stranski učinek označevanja: lahko ovira sposobnost sklepanja, njegov prispevek k uspešnosti pa ostaja šibek.

Kaj lahko spremenita razred in dom

Poročilo iz leta 2013 navaja neposredne uporabe pri pouku. Učna enota se lahko začne s kratkim testom s popravljanjem o ključnih idejah prejšnje enote. Pomembni pojmi se ponavljajo skozi več enot. Pri vajah razporejanje ne zahteva dodatnih nalog: vsaka serija obdrži naloge dneva, podobni ponovitveni primeri pa se vračajo v naslednjih serijah (Rohrer in Taylor, 2006).

Doma se isti vzvodi prenesejo: vprašanja, ki zahtevajo, da odgovor ustvarimo, s takojšnjim popravkom; ponavljanja, načrtovana čez več dni. Za presojo, kaj je res usvojeno, ostaja referenca odloženi test (Roediger in Karpicke, 2006).

Stella: kvizi v lekcijah, niz dni

Stella je aplikacija za učenje za otroke od 4 do 17 let in njihove starše. Glede na starost se vsebina spreminja: zvočni posnetki za otroke, stare 4-6 let, nato kratke lekcije.

Program povzema dve tehniki, ki jih poročilo iz leta 2013 postavlja na vrh. Ko se lekcija konča, popravljeni kviz zahteva, da odgovor prikličemo iz spomina, kot pri samotestiranju v študijah. Niz dni pa šteje dneve, ko je bila dokončana vsaj ena lekcija: napredek se razporeja po tednih.

Rezultati se prikažejo po vsakem kvizu, vsak tečaj pa se zaključi z zaključnim kvizom. Nadzorna plošča staršem da celoten pregled, osebni podatki pa ostanejo v napravi. Računi otrok, mlajših od 13 let, potekajo prek starševskega soglasja, v skladu s COPPA.